Willmin tretji porod

Z energijo nabiti mir

Kljub dopoldanski uri sem utrujena. Malo se uležem in zaspim. Iz spanca me predrami telefonski klic, a ker sem z velikim trebuhom zelo okorna in preden se sploh odločim, da se vstanem, klicatelj že odneha in jaz zadremam nazaj. Kmalu telefon ponovno zvoni, tokrat se takoj vstanem, poiščem telefon in se javim, a na drugi strani ni nikogar, nihče se ne javi. Hočem se usest, ko mi odteče voda, mi počijo ovoji. Odteklo je toliko vode, da mi je zmočilo hlače in da ni bilo dvoma o razpoku. Pokličem moža, ki se takoj odpravi domov. Pokličem še starše, da sporočim o stanju in jih pripravim na možno varstvo otrok. Nato pokličem babico, ki ugotovi, da najbrž gre za visok razpok mehurja, ker nisem dobila nobenega popadka se dogovorive, da se slišive čez eno uro. Čez dve uri jo pokličem, da ji sporočim, da mi voda ne odteka in da nisem dobila niti enega pravega popadka. Ker pa je babica na razgovoru pri eni družini in s tem že na pol poti do mene se odločive, da kar pride. Tako sem na žalost ostala brez bazena in pručke. Pa nič zato. Medtem se skopam, najem in v tem času mi še odteče nekaj vode. Ko pride babica se pogovarjamo, zaupam ji svoje dvome in strahove. V glavi sem namreč imela vcepljeno, da ko ti odteče voda, da se moraš še samo uležt in čim prej v porodnišnico. Zelo prijetno se pogovorive o moji situaciji in babica mi skozi svoje izkušnje pomirjujoče razloži od kod in zakaj medicina strogo uči, da je treba po razpoku takoj v porodnišnico. Delno se pomirim, delno zato, ker je razpok mehurja bila zame čisto nova izkušnja, čeprav je to že tretji porod in po štirih urah od razpoka še vedno nisem dobila niti enega popadka, kar je delovalo name zelo stresno. Odločimo se, da me babica pregleda in da vidimo kakšno je stanje. Odprta 1cm in otrok je še dokaj visoko. Babica predlaga sprehod. OK, ideja mi ni všeč, vem pa da je dobra 😉 Oblečem se za ven in gremo na sprehod. Babici predstavimo delček Maribora.
Danes vem, da sem se zadrževala, vem, da bi se takoj mora odtujit od vsega in vseh, se sprostiti, predelati vse zadržke in bi se popadki bistveno prej začeli. Zdaj vem, da bi potrebovala doulo, ki bi me na to spomnila.
Po sprehodu sem že mal obupana, ker že 7 ur ni nobenega pravega popadka, zato tudi popustim in sprejmem ponudbo, da vzamem homeopatska zdravila za sprožitev popadkov. Zagotovi mi, da delujejo zgolj, če je telo pripravljeno na porod. Rahlo še pritisne name, da nabavim ricinusovo olje, ki zagotovo sproži porod. Babica mi poda razloge, zakaj je dobro, da se popadki sprožijo, da se ne čaka. Pod vsem tem čakanju na popadke in govoru o tem, čutim da mi je dovolj!
Ker babica ni bila doma, ko sem jo klicala, je bila tudi brez svojega računalnika. Bili smo namreč dogovorjeni, da ko bo prišla, se bo zaposlila na svojem računalniku in bo lahko prišla k meni samo, ko jo bom po porodu poklicala k sebi. Začutim, da tako tudi mora biti.
Možu rečem naj ji ponudi naš računalnik, jaz pa tačas pripravim našo princesko (drugi otrok 20 mes.) za spanje. Miška se z menoj ni mogla umirit za spanje. Bila je nemirna, kazala je na moj trebuh in se z njim pogovarjala, cartljala, bilo mi je nenavadno in hkrati lepo, saj sem bila priča, kako je zaznavala energijo poroda. V vsej nosečnosti se sploh ni ukvarjala z mojim trebuhom, zadnjih 36 ur pa se je z njim na veliko pogovarjala in cartljala. Ker je ne morem uspavat jo prevzame moj mož. Začutim, da se moram sprostiti. Odpravim se pod tuš. V sebi čutim nemir, žalost, obup. Zaprem oči in si prisluhnem. Kaj bi naredila, če bi bila sama, kaj bi naredila Laura? Odmislim vse predsodke, vse zadržke in ugotovim, da si bom privoščila kopel, kljub že razpočenemu mehurju. Načeloma se kopel, po razpoku mehurja, odsvetuje zaradi možnosti okužbe. Toda, zakaj lahko potem rojevajo v vodi, tudi po razpoku mehurja!? Torej napolnim bano z vodo, najdem pozicijo, ki mi odgovarja in se pričnem sproščat. Začutim tenzije, ovire, predsodke. Uporabim spiritualno-gnostične tehnike, šamansko čiščenje, začutim nekaj blokad tudi pri otročku, “počistim” tudi njega. Prvič se počutim popolnoma sproščeno, paše mi samota, tišina, tema. Uživam v tem trenutku. Starejši sin je prišel domov. Pride v kopalnico, previdno in tiho vstopi. Začutim prvi popadek. Tako samoumevno se mi je zdelo, seveda so prišli popadki, ko pa sem končno po devetih urah blokad, stisk, tenzij, pričakovanja, dovolila željeni energiji poroda, da se sproži. Sin izrazi željo, da gre prespat k babici. Jasno mu dam vedet, da lahko ostane, da bom vesela, če ostane, a da je odločitev njegova. Z babico se poslovita. Zbudim moža, ki je zaspal z našo princesko. “Popadki so tu, na dve minuti, vstani se, rabim svojo doulo!” Zmedeno se skobaca iz postelje, tačas še obvestim babico, ki je že zatopljena v računalnik, da sem dobila popadke. Ta se pošali, da sem raje sama dobila popadke, kot pa da bi popila ricinusovo olje. Namreč jasno sem izrazila željo, da bi z oljem počakala do zadnjega, zadnjega momenta. Umaknem se. Popadki so kratki, a zelo pogosti. Čez eno uro začutim, da se preveč osredotočam na popadke, namesto na porod. Želela sem, da babica sliši, da se porod čisto resno odvija. Imela sem napačen fokus in začelo je neznostno bolet. Zaželim si sprostitve, zaželim si vode, natočim si bano. Vendar mi tokrat ne paše, ne morem se sprostit, ne najdem prave pozicije in se tudi v tem trenutku podzavestno odločim, kje in kako bom rodila. Malo hoje, malo plesa, klečanje, zibanje, prestopanje iz ene noge na drugo, čepenje, na žogi, ob žogi, masaža,… iščem pozicijo, ritem, ki mi najbolj odgovarja. Bližina moža, njegov dotik in njegova sinhrona povezava z menoj ter porodom je izjemna. Kljub temu vem, da je porod lahko še lepša izkušnja.
Začutim utrujenost, poiščem pozicijo in se pričnem sproščat. Spontano izberem spiritualno-gnostično tehniko oz. del tehnike in začutim, kako se mi telo umirja ter sprošča. Občutek imam, da so se popadki pomirili, da so narazen po 20 min. Toda niso mogli biti saj je minilo premalo časa, da bi lahko bili dejansko tako narazen. Efekt tehnike je bil transcendenten, zato je bil čas relativen. Popadke zaznavam kot del celote, kot del mene, občutek je blažen. Naenkrat v mojem transu tehniko prekine moška pojava, ki jasno “stopi” predme in reče “Tako zdaj pa greva rodit.” Hkrati začutim popadek, ki je drugačen. Kako drugačen? Nevem povedat, vedela sem, da je to to. Premestim in namestim se na lokacijo, ki sem si jo že pred eno uro izbrala za porod. Klečim in naslonjena sem na žogo. Sledita dva popadka in iz sobe zaslišim, da se je naša punca zbudila. Jup, to je to, si rečem, še naša mala čarovnica mi je ravno kar potrdila. Mož me vpraša, če gre do nje in če jo prinese, v kolikor bo hotela in bo budna. Prikimam. Medtem čutim, da je že vse pripravljeno. Mož se vrne, sam, miška spi dalje. Prvi potisni popadek je tu, rahel, sodelujem z njim in se nanj odzivam, koliko od mene zahteva. Čutim kako mi dete “potuje” ven. Vedela sem, da bo naslednji popadek že okronal glavico. Tako ponovno sodelujem s popadkom, potiskam kolikor čutim, da telo od mene zahteva. Z roko “gledam” kako se glavica krona, porodi. Ko sem že mislila, da se je porodila cela glavica, začutim, kako je še prikukal obrazek, ki gleda v moje levo bedro. Kako je zdaj to? Vem, da mi je njegova pozicija čudna, toda zdaj nimam časa analizirat. Dete se zasuka in suka in suka. Halo? Zasukal se je za 3/4 kroga!? OK, kljub temu čutim, da je vse vredu. Čakam na popadek, da porodim še telo. Ves čas ga božam po glavici. Medtem, ko se je sukal sem spustila čudne glasove, saj se mi je zdelo zelooo nenavadno, da se je kar sukal in sukal 🙂 Takrat mi mož izrazi nekaj vzpodbudnih besed, saj ne vidi kaj se dogaja, namreč na sebi imam kopalni plašč, da se med porodom ne bi ohladila. Povem mu, da je glavica že zunaj. “Aja!?” odgovori. Ves čas me boža in mi skozi kontakt daje podporo. Popadka ni. Zdelo se mi je neskončno, prva dva otroka sta bila namreč z enim potiskom v celoti zunaj. Ne počutim se udobno, varno, čutim, da moram iztisnit. “OK, miši, pa greva sama ven.” rečem otročku in začnem nežno potiskat, telo se odzove s popadkom in detece je zunaj. Poberem ga in se usedem. Jok! Glasen, prodoren jok. Preverim popkovnico, ovito jo ima okoli ritke 🙂 Nosek ima poln. Mož izrazi skrb, a ga pomirim, da je vse vredu. Vidim babico, ki radovedno kuka v sobo. Pridruži se nam. Hoče mi pomagati, a ji zagotovim, da sem vredu in da še ne potrebujem njene pomoči. Umakne se in nas pusti, da se v miru cartljamo, dojimo,… Prav smešna sem bila, ko sem mu takoj tiščala dojko v usta, ko pa je tako glasno protestiral svoj prihod 🙂 Ko sem čutila, da je čas, da se uredim, sem poklicala babico. Dale sva sponko za popek in ati je prerezal popkovnico. Pod tušem z lahkoto porodim še posteljico. Babica jo prevzame in jo skrbno pregleda. Jaz se tačas tuširam. Pride mi povedat, da je vse OK, da je posteljica cela. Ves čas po porodu babica nežno bdi nad mojim počutjem. Jaz se počutim super, polna energije, radosti, preveva me občutek sreče, zmage, uspeha. Prosim jo, če mi preveri presredek. Tokrat ni niti praskice. Babica izrazi željo, da preveri maternico. Prosim jo, da mi da čas, da uredim še otroka, ki se tačas carta z atijem. Babica je krasna, upošteva moje želje, moje izjave, čutim njeno skrb… Ko ji zaupam, da se je otrok nenormalno zasukal po porodu glavice, ponudi, da preveri ali je lahko prišlo do kakšne poškodbe. Vse je OK. Tudi pri meni je vse BP. Novega člana še stehtamo, zmerimo dolžino in obseg glavice (3800g, 50cm, 35cm) oz. bolj ocenimo njegovo težo in dolžino, saj je že povit ter oblečen. Komaj eno uro po porodu, polna sreče in omamljena od poroda, izrazim željo še po enem otroku “Jaz bi še!”. Babica me čudno pogleda. Jaz jo vprašam “Kaj ne slišiš tega pogosto?”. Ona mi odgovori “Ne, pogosto, ne, ne.”
Očitno sem odvisna od porodov 😀
Ta porod, sam porod, imam v spominu kot orgazmičen, omamen, poln energije in predvsem perfekcija miru.

Willma

 Hvala, ker tudi ti prispevaš z donacijo! DONIRAM

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

Rating*