Willmin drugi porod

Čista magija

22.06. se je v mamine roke rodila Lili.
Rojena je bila doma. Samo mir in ljubezen njene mame in atija je obkrožal njeno rojstvo.
Resnica je takšna, da sem načrtovala rodit doma. Zgodbo bom začela v začetku te nosečnosti, čeprav je to zgodba, ki nima ne začetka in ne konca.
Torej, če bi me kdo še na začetku te nosečnosti vprašal kaj mislim o porodu doma, bi mu jasno zatrdila, da ženska, ki načrtno rodi doma je skrajno neodgovorna in se igra s svojim ter otrokovim življenjem in je celo primerna za zapor. Seveda nisem mogla imeti drugega mnenja …. od kod pa bi ga lahko dobila?

Kje in kdaj je pri meni prišlo do te drastične spremembe?
Ko sem začela po internetu brskat za alternativnimi porodi, ko sem iskala kako preprečit rezanje presredka in raztrganine ter kako omilit bolečino ob porodu. Začela sem raziskovati, študirati, prebirait knjige in malo po malo sem dobivala popolnoma novo sliko o porodu. Ideja o porodu doma se je rodila. S prva je bila le preblisk, ideja pač. Potem je ideja zrastla v razmišljanje in ta v resno razmišljanje, načrtovanje, še dodatno informiranje, kontaktiranje določenih oseb, babic, … nakar je vse skupaj, v zadnjem mesecu nosečnosti, preraslo v trdno odločenost o samostojnem porodu doma.
Previdno sem začela izražat svojo željo tudi okolici, možu, prijateljici, mami, kolegici, celo svoji osebni ginekologinji. Naletela sem na različne odzive. Od skrajnega neodobravanja, do veselja za takšno odločitev, do podpore s skrbjo,… Najbolj sem se oprijela podpor. Smešno, kako trdno sem že bila odločena, da graje in neodobravanja sploh nisem resno jemala. Nekega dne, pa moj mož popolnoma ”stopi na mojo stran”. Iz zaskrbljujoče podpore je zrastla 100% podpora in odobravanje. To je bil eden od ključnih momentov. Brezpogojna podpora in odobravanje od osebe, ki bo prisotna ob porodu je bil še tisti zadnji nesklesan delček, ki bi mi lahko preprečil tako magičen dogodek kot je neasistiran porod doma.

Nov pogled na porod

Porod je stvar, ki sodi v porodno sobo in ga vodi babica ter zdravnik. Takšno je splošno mnenje, vzgoja. Da medicina vse skupaj podkrepi, doda kanček drame in zelo rada razlaga, kaj in kako se vse lahko zakomplicira pri porodu. Pozabi pa na dejstvo, da se rado zakomplicira ravno zaradi njih oz. obporodnih medicinski protokolov. Zanimivo je, da se tudi med nosečnostjo lahko marsikaj zakomplicira, pa nas zato nimajo devet mesecev v bolnici!
Nekega dne me je prav pretreslo, ko sem v čakalnici slišala nosečko, ki je komentirala šolo za straše in je rekla, da je tako brezveze, da jih tam učijo dihat, ker ko rojevaš tak pozabiš na vse in še samo gledaš babico, ki ti kaže kako moraš dihati. Ob tem sem pomislila, da se ženske ob vstopu v porodno sobo praktično prodamo. Če samo zaradi tega popolnoma naravnega procesa, imenovanega porod, več ne znamo niti samostojno dihati, potem je res bolje, da nam porod vodijo drugi.
Toda kdo rojeva? Jaz, moje telo. Kdo potem bolje ve in čuti kaj je prav, jaz ali ena tretja oseba? Res je, ima izkušnje, je to njen poklic, toda ali ji res lahko njene izkušnje bolje povejo kaj je dobro zame, za moje telo? Se ne vračamo nazaj k dobri stari filozofiji, ki pravi prisluhnimo svojemu telesu? Zakaj potem to ne velja za porod?
Dejstvo je, da sta nosečnost in porod naraven proces, toda zakaj se do obeh potem obnašamo kot do kakšne bolezni? Vsa literatura, ki sem jo prebirala, o naravnem ali svobodnem porodu ali o porodu doma ali o neasistiranem porodu … povsod sem naletela na eno zanimivo stvar. Vsi trdijo, da se stvari večinoma začnejo komplicirat ravno s prihodom v porodnišnico. Mislim, da je marsikomu znan fenomen, ko se porodnica pripelje do porodnišnice in popadki čudežno izginejo. Ali pa celo, da se porodnicam maternični vrat zapira namesto odpira. Kemični proces v telesu porodnice poskrbi za optimalni potek poroda, toda že samo prihod v porodnišnico lahko ta proces spremeni, da pa se sploh ne spuščam v debato o tem, koliko se ta proces spremeni, ko porodnici dajo takšne in drugačne medikamente.
In tukaj je še strah. Strah. Največji sovražnik poroda. Strah preplavi telo z adrenalinom in ta lahko porod popolnoma ustavi. Določen nivo adrenalina je pri porodu sicer zaželjen, ker daje porodnici tisto “nadnaravno” moč za porod, in ta nivo je del naravnega kemičnega procesa ob porodu. Stres ali predvsem strah, pa lahko ta nivo bistveno preseže in kadar je določen nivo adrenalina presežen, potem dobi naše telo znak, da je nekaj narobe in se ustvari telesno stanje, ki je optimalno za beg. Telo preusmeri kri iz organov, ki niso ključni za beg, v mišice in ostale dele telesa, ki so ključni za beg. Na žalost (tudi med porodom) maternica ni ključna za beg in se tako kri porodnice, ko jo je strah, preusmeri iz maternice drugam. Ta “fenomem” je zdravnikom znan – maternica, ki je praktično bele barve. Kaj to pomeni, če med porodom maternica “izgubi” kri, pa si morda lahko kar sami zamislite. Zato so stanja kot sta stres in strah zelo nezaželjena med porodom. In kaj tukaj naredi medicina? Stvar rešuje z medikamenti, ki vplivajo na kemični proces porodnice in krog je zaključen.
Da pa se stvar ne začne samo pri porodu, govori dejstvo, da vsakdo ve, da porod boli. V obeh nosečnostih sem ves čas poslušala, kako porod boli. Bolečine, muke, agonije… Groza! Kaj, ko bi obrnili ploščo in bi porodnice pripravili na to, da je porod nekaj lepega, naravnega, moment veselja, radosti. Učiti bi nas morali kako je potrebno prisluhniti svojemu telesu, kako lahko same vodimo porod. Nas informirati, poučiti, kaj se dogaja s telesom med porodom. Kakšne tehnike, pozicije, vaje vse obstajajo za lajšanje možnih bolečin ob popadkih, za lažji izstis otroka, za lepo naravno širjenje porodnega kanala. Predavanj o fenomenalnem tkivu – presredku pratično ni. Potrebno bi bilo skozi nosečnost krepiti samozavest in samokontrolo bodoče mamice. Medicina pa dela ravno obratno, sporoča nam, da porod boli, da se lahko marsikaj zakomplicira, da smo takrat nemočne, neboglene, predane v usodo, da bolje da se 100% predamo tuji osebi, ki bo vedela kaj je najbolje za nas. Tu se meni logika krepko krega.
Rešitve? Mnogo lepih in realnih rešitev obstaja. V tujini jih je mnogo na voljo, samo posvojiti bi jih bilo treba, nič na novo izumljati. Recimo, ena takšna rešitev je, da babica spremlja nosečnost, je pri porodu in prav tako še spremlja občutljivo poporodno obdobje. Tako se babica in porodnica že pred porodom spoznata in s tem povečata optimalno sodelovanje med porodom. Pa se zdaj lahko izgovarjajo, da ni financ za takšne rešitve, ampak sem prepričana, da če bi se sistem dobro in premišljeno zastavil, bi stvar tekla in ne bi bilo nič kaj več stroškov, kot pa so sedaj.

22.06.

Torej odločila sem se za neasistiran porod doma. Porodnišnica je 5 minut vstran, mož me podpira, ginekologinja ni videla razloga, da bi morala rodit v porodnišnici in tako se je začelo. V nedeljo, šesti dan po PDP, ob 07.30 me zbudi “črvičenje”. Ko me še dvakrat začrviči, vstanem in grem na WC. Morda pa je samo prebava? Če slučajno ni, je bolje, da se uredim. Zato skočim v bano, se stuširam, operem glavo. Ko si še zadnjič splahnem telo s tušem, opazim pod nogami manjše krvne strdke. Panika! Prvi moment sem se zelo prestrašila. Skoraj vso nosečnost sem s strahom spremljala, če bom kaj zakrvavela in glej ga tukaj je ta nezaželjena krvavitev. Aja, morda pa bom danes rodila, pa tisto črvičenje le ni črvičenje. Potem je ta majhna rjavkasta “krvavitev” normalna (v bistvu je bi sluzasti rjavkasiti izcedek). Pomirim se in povem dragemu kakšna je situacija. Ker pa sem se krvavitve tako ustrašila, si rečem “Strah, adrenalin, fino, pa sem si podaljšala porod za kakšni dve urci.”
4 leta star sin je prespal pri babici in glede na stanje, sem poklicala mamo, da jo zaprosim za podaljšanje varstva. Ker sem vedela, da so že vsi čisto na trnih od pričakovanja, jim nisem povedala, da se je začelo, samo da se lahko zgodi danes ali pa v roku enega tedna, ker se mi je odluščil čepek. Nedolžna laž, ki so mi jo že oprostili. Popadki so bili čisto neredni. Dopoldan sem stanovanje pripravila za porod, opoldan sem še sesala in pospravila stanovanje. Ljubi mož je ustvaril ambient, sproščujočo glasbo sem slišala, ne glede ali sem bila v dnevni sobi ali v kopalnici. Čez cel dan sem redno hodila na stranišče, ker sem hotela, da sem “odspodaj” čim bolj sproščena in to sem lahko dosegala, če se imela mišice sproščene, kar pa je pomenilo, da sem bila redno na WCju. Ven na sprehod si nisem upala, ker nisem hotela da bi mi slučajno odtekla voda med delavci, ki so že počasi pripravljali za festival. Roditi sem si želela čepe v bani. A vedela sem, da pri porodu ne gre vedno čisto tako kot si želiš in splaniraš. Čez opoldne so popadki okrepili, čeprav so bila vmes obdobja zatišja, so pa bili krepkejši. Čez dan sem šla nekaj krat v bano, kjer sem se sprostila, tudi kaj zapela in z lahkoto sem predihala vsak popadek. Ko nisem bila v bani sem v sobi iskala najbolj udoben položaj med popadki. Vmes sva z dragim celo plesala, se strastno poljubljala, hecala… Najboljši čas je bil čas med meditacijo, ki je nastopila čisto spontano. Hotela sem se malo odpočit, ker pa so bili popadki neprimerljivo bolj boleči, če sem ležala, sem našla napol sedečo, napol ležečo pozicijo. Z vsemi vzglavniki in odejami, ki jih premoremo sem si naredila gnezdece v kotu med posteljo in steno. Pod rit sem si dala cel kup brisač, če bi mi slučajno odtekla voda in se pričela sproščat. Samodejno sem padla v meditativni trans, v katerem sem popadke zaznala kot 2-3 sekunde trajajoče bolečine, toda tudi bolečino sem le zaznala kot nekaj kar vem da je bolečina, vendar je ne občutim. To so bila prava blažena stanja. Nevem kaj bi kazal CTG ampak meni je bilo lepo. Ko sem prišla iz meditacije v “relani” svet, so bile bolečine spet moje in sem jih še kako občutila. Pozno popoldan sem se po meditaciji kar pričela jokat, da se ne grem več. Jok je trajal celih 15 sekund 🙂
Ob približno 19.30 sem ponovno poklicala starše, da jim sporočim, da sem dobila popadke in naj sin ostane z njimi še to noč. Ko sem sinu po telefonu povedala, naj še eno noč ostne pri babici in dediju, ker se lahko kmalu rodi Lili, je kar vriskal od veselja. Zvečer sem bila že precej utrujena. Ura je bila nekje okrog 21.00, ko sem bila spet v bani in sem bila prepričana, da bom kmalu rodila. Toda nič od tega. Ven iz bane in potem malo hoje, cartanja, pa čepenje, masiranje… Popadki so bili še vedno nepredvidljivi in neredni. Spet si zaželim malo počitka in se prepustim še zadnji meditaciji. Okrog 22.30 se “prebudim” iz meditacije. Popadki so močni, a še vedno nimam občutika, da bi bili lepo periodični, voda mi tudi še ni odtekla. Mož me je večkrat povprašal kako se počutim in kaj mi govori moje telo. S tem me je lepo vodil skozi porodno obdobje, da se prisluhnila svojemu telesu, tudi če sem na to pozabila. Tudi tokrat me vpraša kako se počutim, kako gre. Odgovorim mu, da sem utrujena. Začneva se pogovarjat o tem, da gremo v porodnišnico. Tako se odločim, da prvič preverim kako se časovno vrstijo popadki. Do sedaj nisem “merila” popadke, ker s tem bi že kontorlirala in nadzorovala porod, kar pa izkušena samorodka ne priporoča. Torej prvi popadek in mine 7min, ko se pojavi drugi, tretji čez 3min, naslednji čez 2 min, “Uuuu pa to je to.” si mislim, nakar se naslednji prikaže šele čez 12min in naslednji več kot 10 min, koliko točno pa sploh nisem več gledala. Odločim se še, da si preverim stanje “tam spodaj”. Tako si nežno preverim ali že kje kaj občutim. Toda bilo je vse čisto mehko, pudingasto. Na prstih pa mi je ostala rjavkasto krvna sluz. Nisem vedela kaj to pomeni, ne eno, ne drugo 🙂
Ura je bila že 23.00, ko se z možem odločiva, da gremo v porodnišnico. Takšen je bil tudi plan, če se dobro počutim rodim doma, ko pa nisem več sigurna, pa grem v porodnišnico. Rekla sem “Ljubi zelo sem že utrujena, če se bo to še tako nadaljevalo, se zna zgodit, da bom preutrujena za izstis otroka, zato je bolje da greva. Saj sva rekla, da ne bomo za vsako ceno rodili doma.” Tako se oblečem, pospravim dve ali tri stvari, pripravim torbo in grem še na WC. Tam na kratko obsedim in se zagledam v hlače. To je bil ključni momnent. Hlače ležijo na tleh okoli mojih gležnjev “Praktično sem napol naga.” si mislim. “Grem še enkrat v bano, morda pa se mi tokrat popadki pospešijo, ko pridem iz nje.” Ljubi me sicer mal čudno pogleda, ko mu rečem, naj še zadnjič napolni bano, a me uboga. Usedem se v bano in vidim, da je otrok postal zelo nemiren. Voda mi še do pasu ni, ko čutim, da je popadek nekam čuden. Gledava v trebuh kot norca, ker se je zelo dobro videlo kako mala brca. Moj še komentira, da mu ni všeč, ko mu povem, da se je popadek že začel, ona pa še brca kot za stavo, ko se čuden popadek sprelevi v potisnega. Ne! Jaz ležim v bani, to ni tako kot sem hotela. Jaz sem hotela roditi čepe, toda bilo je prepozno. Nisem se mogla upret potiskanju, pričela sem potiskat in še rečem “She is coming.” Zakaj v angleščini? Morda zato, ker sem veliko literature o porodu prebrala v angleščini ali pa zato ker velikokrat razmišljam v angleščini, ne vem točno 🙂 Mož se nagne nad mano in mi potisne kolena nazaj kolikor je mogel. S tem mi je pomagal, da je bila porodna pot v mojem ležečem položaju čim bolj ravna. Med potiskanjem se še spomnim, da sem razmišljala, da tokrat pa malo boli, pri Žanu nimam spomina, da bi me izstis bolel. Sicer pa sem bila takrat napol v transu in napol zdrogirana, tako, da se tako ali tako vsega le napol spominjam. Torej, točno sem čutila kako “potuje” ven. Takoj za prvim potisnim popadkom je sledil že drugi. Z roko probam ali se glavica krona in občutim, da se glavica krona z ovojnico vret, med tem, ko to komaj dojamem, je glavica že zunaj, rame tudi, vmes še rečem “Nemorem se ustavit.”, instinktivno še preščipnem ovojnico in mala je že bila zunaj. Držim jo v rokah. V trenutku mož pogleda na uro (23.20), ugasne luč in me opozori na popkovnico. Gledam kaj je? Uf, popkovnica je enkrat ovita okoli vrata. Odmotam in ji pomagam lepo zadihati. Slišalo se je, kot da ima v dihalnih poteh še nekaj vode ali kot da ima “pol nos”. Med tem mož predlaga, da pokliče rešilca. Pomirim ga, da je vse vredu. Novorojenci bi naj imeli pravico do 10min, da ne rabijo lepo dihat. Med tem seveda še mora biti s popkovnico povezan z materjo in tako dobiva še zadostno količino kisika. Punca pa je čisto lepo čistila dihalne poti, zato nisem zaganjala panike. Sem pa ji pomagala, tako da sem ji glavico rahlo obrnila navzdol in jo potem še položila s trebuščkom navzdol na mojo roko. Hitro je lepo zadihla, v 2-3 minutak je imela že lepo rožnato barvo. Med tem sem svojega poslala po brisače, ki sem jih že pospravila. Praktično sem skoraj vse že pospravila, kar sem imela pripravljeno, ker sem se odpravila rodit v porodnišnico.
Obrnem jo k sebi, brisačke zmočim in jo s toplo in mokro brisačo pokrijem. Voda v bani je narasla do vrha, a čep je zunaj. Kako to? Ovojnica v kateri se je miška rodila, je zamašila odtok. 🙂 Uživamo v trenutku. Moža še pošljem po vse potrebno, da bomo prerezali popkovnico. Med tem, ko mu razlagam kaj ima za storit začutim zbadajočo bolečino v bradavici. Pogledam. Otrok se je sam pristavil!!! Moj komaj rojeni otrok si je sam našel in prisesal na dojko! Mož izkoristi trenutek in naredi edino sliko. S solzami sreče v očeh sem jo prvič podojila. Urediva popkovnico. Za njen del sem uporabila ščipalko od sina, za drugi del, od posteljce, pa tisto kulinarično ščipalko. Vse s škarjami vred sem že čez dan nekaj krat sterilizirala in tokrat je on še enkrat ter posipal z Welleda homeopatskim pudrom za popkovnico. Med tem sem že občutila prvi popadek in povem možu, da bom morala kmalu še poroditi posteljco. Toda dete se je veselo dojilo in nisem imela srca, da jo odstavim. Vmes dobim še drugi popadek. Malo še počakam in pogledam na uro. Uf, 30 minut je že od poroda. Čas je, da gre posteljca ven. Med tem ko jo odstavim, da jo bom dala atiju, še preverim spol. Res je punčka 🙂 Prevzame jo ati. Jaz vzamem lavor in vanjga porodim še posteljco. Se stuširam, uredim in oblečem. Medtem, ko urejam Lili, mož pokliče rešilca. Ta ugotovi, da smo že vse naredili in da če smo 5 minut vstran od porodnišnice, potem bomo tako ali tako prej tam, če se sami zapeljemo. Na odhodu še možu rečem, da naj vzame posteljco zraven, da jo bodo lahko v porodnišnici pregledali. In se odpravimo proti porodnišnici. Bila sem presrečna in zadovoljna.
Tukaj pa končam z zgodbo, ker prihod v porodnišnico in čas v njej želim čim prej pozabiti.

Zaključek

Zdravstvu in njenim uslužbencem čisto nič ne zamerim ali očitam. Delujejo tako, kot so bili naučeni in tako kot mislijo, da je za paciente najbolje. Rešili so že nešteto življenj. Želim si le, da bistveno bolje prisluhnejo željam svojih pacientov in da zdravstveni delavci delujejo s pacienti z roko v roki. In sedaj vsakič, ko slišim, da sem pri porodu doma imela srečo, si rečem, ja in ime ji je Lili.

Samo to bi še dodala, ni ga lepšega, bolj magičnega momneta, momenta, ki se ga z besedami ne da opisat, kot je ta, ko sama uloviš in rodiš svojega otroka! Takšno izkušnjo privoščim vsaki mami.

Willma

 Hvala, ker tudi ti prispevaš z donacijo! DONIRAM

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

Rating*